Prve tekme v smučarskih tekih so se odvijale že davnega leta 1926. Bile so izredno naporne, saj so se odvijale na terenu s hudimi vzponi. Proga je vodila iz Rateč do Tamarja in nato nazaj do Planice s ciljem blizu izteka letalnice.
Prelepa narava in idealni pogoji za zimsko-športne aktivnosti so pripeljali do idej o izgradnji sodobnega smučarskega centra. Hkrati z razvojem športa pa je Planica postajala prava paša za oči za turiste ter ljubitelje narave.
Zaradi ugodnih zimskih razmer in bližine železniške povezave se je ljubljanski Športni klub Ilirija odločil, da zgradi moderen in letno oskrbovan dom. Dom v Slatni pri Planici so odprli 20. decembra 1931.
Tedaj je Joso Gorec, dolgoletni generalni tajnik Jugoslovanske zimsko-športne zveze in prizadevni smučarski organizator, prepoznal potencial Planice. Pojavile so se zamisli o večji skakalnici, primerni za organizacijo mednarodnih tekmovanj vključno svetovnega prvenstva.
Jeseni je Ilirija z občino Rateče zaprosila banovinsko upravo v Ljubljani za podporo pri gradnji nove skakalnice. Ker ni bilo nobenega odziva, je Stanko Bloudek zavihal rokave in se lotil dela. Kljub finančnim nejasnostim je začel z gradnjo 70-metrske skakalnice.
Pri tem sta mu pomagala Stane Miklavčič in Stane Pelan, pri ročnih delih pa Janez Kerštjan, domačin iz Rateč, ki se je sčasoma razvil v pravega mojstra.
Leta 1933 je v planiško zgodbo stopil Ivan Rožman iz Jugoslovanske zimskošportne zveze.
Zagnan Rožman je prevzel Bloudkovo začetno delo, povečal velikanko, popravil nekatere njene napake in pomagal s kreditom. Gradnja je potekala od 28. oktobra do 23. decembra.
80-metrska skakalnica je 4. februarja prvič gostila državno prvenstvo. Na prireditvi je slavil Slovenec Franc Palme, ki je postavil nov državni rekord – 60 metrov. Kmalu zatem so se organizatorji začeli spraševati, kako bi se na Bloudek-Rožmanovi velikanki odrezali največji mojstri skakanja. Mesec dni pozneje, 25. marca, so priredili še eno tekmovanje – tokrat z vsemi svetovnimi asi, tudi z norveškimi skakalci.
Tekmovanje je pred visokimi temperaturami rešil nov Rožmanov izum – najverjetneje prva oblika snežnega cementa. Tistega dne je Norvežan Birger Ruud postavil nov svetovni rekord – 92 metrov. Planica pa je postala svetovno znana atrakcija.
Stanko Bloudek je z improvizacijo snežnega profila skakalnico navkljub finančnim težavam še povečal. Kljub temu, da je Planica sedaj postala največja skakalnica na svetu, je norveška smučarska zveza začela na vse načine omejevati razvoj skokov.
Najboljši norveški skakalec, Reidar Andersen, je na treningu za prireditev leta 1935 z novo rekordno daljavo 99 metrov za las zaostal za magično stotico. Norvežanom je nato nastop na uradni tekmi njihova zveza prepovedala, tako da je na tekmovanju zmagal Poljak Stanislav Marusarz.
Novoustanovljeno Združenje smučarjev Planica je podprlo gradnjo večje skakalnice. Zagaten finančni položaj je tik pred zdajci z donacijo rešil predsednik izvršnega odbora ZSP, Rado Hribar. V težkih razmerah so skakalnico s kritično točko 106 metrov dokončali 2. marca.
15. marca se je že odvilo tekmovanje, tokrat brez Norvežanov. Zgodilo se je, kar se je moralo, komaj 18-letni Avstrijec, Sepp Bradl-Buw, je ukradel predstavo. Kot prvi človek z daljavo 101,5 metra je premagal magično stotico in se zapisal v zgodovino.
Avstrijci so 15. marca Planici vrnili svetovni rekord in tako je o skakalnici pod Poncami ponovno govoril ves svet.
Sepp Bradl, ki je leta 1936 postal prvi Zemljan, ki je poletel prek sto metrov, je dve leti pozneje pomaknil rekord na 107 metrov.
2. marca je slavil mladi Nemec, Rudi Gering, ki se je s svojimi 118 metri za las približal kritični točki skakalnice, na kateri so bili možni skoki največ do 120 metrov.
Med junake sta se zapisala tudi Rudi Finžgar (101 meter) in Albin Novšak (103 metre), ki sta prinesla nov jugoslovanski rekord.
Po legendarnem skoku Seppa Bradla se je na Bloudkovi velikanki meja svetovnega rekorda premaknila še sedemkrat. Ustavila se je pri 120 metrih Švicarja, Fritza Tschannena. Do tega trenutka je Bloudkova velikanka beležila že 13 neverjetnih svetovnih rekordov.
Pot do uradnega priznanja smučarskih poletov kot samostojne discipline je bila zelo dolga. Leta 1948 je Planico prvič obiskal izvedenec za skoke FIS. Na podlagi njegovega poročila je FIS spremenila svoje mnenje in sprejela polete na planiškem tednu pod neposreden nadzor podkomisije za skoke.
Že Bloudek je razmišljal o novi 160-metrski skakalnici, a je žal ni dočakal.
Umrl je 26. novembra.
Jože Šlibar je 24. februarja na nemški skakalnici v Oberstdorfu postavil svetovni rekord, in sicer z daljavo 141 metrov.
S svojo potezo je za dva metra izboljšal deset let star rekord finskega skakalca, Tauna Luira, doseženega na isti skakalnici.
Po Bloudkovi smrti so se v Planici začeli tkati novi načrti, usmerjeni v gradnjo nove skakalnice. Z načrti sta se ukvarjala Lado in Janez Gorišek, ki sta velikanko projektirala tako, da bi jo lahko tudi povečali. Svoj načrt sta leta 1969 tudi uresničila.
Dnevi od 21. do 23. marca so bili nepozabni. V tem času je bilo v zgodovini smučarskih skokov doseženih največ svetovnih rekordov. Na tekmovanju so slavili Norvežan, Bjoern Wirkola (156 in 160 metrov), Čeh, Jiri Raska (156 in 164 metrov) ter Nemec, Manfred Wolf (165 metrov). Čas je bil, da se rodi nova smučarska disciplina – smučarski poleti.
Leta 1971 je FIS končno popustila in priznala novo smučarsko zvrst – polete. Kot nagrado za pionirsko delo na področju smučarskih poletov so Planici dodelili organizacijo prvega svetovnega prvenstva.
Na tekmovanju je slavil Švicar, Walter Steiner, najboljši domačin pa je bil Peter Štefančič, ki je pristal na desetem mestu.
Prireditev v Planici je zaznamoval 177 metrov dolg polet Walterja Steinerja.
Njegova izjemna dolžina in razmišljanja o tem letu, ki se odmika od doskočišča, so prinesla novo konstrukcijsko novost. Gre za doskočišče z dvema naklonoma oziroma tako imenovani Goriškov lom.
Naslov svetovnega prvaka je dosegel Avstrijec Armin Kogler, ki je postal tudi prvi zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala.
Kot zanimivost lahko še izpostavimo, da je takratni finale svetovnega pokala, 15. marca, prvič spremljal refren pesmi Slavka Avsenika, Planica, Planica.
Smučarski tekači so si proge za smučarski tek postavili v trikotniku med Kranjsko Goro, starim mejnim prehodom Rateče in Tamarjem. Le majhen del teh prog je imel mednarodni certifikat in še to zgolj za določene discipline smučarskega teka.
Urejenost prog pa je bila odvisna od naravnih snežnih razmer, zaradi česar je bilo zelo težko zagotoviti dobre pogoje za tekače.
V petek, 15. marca, je potekal uradni trening, na katerem so padli trije novi rekordi. Prvega je v prvi seriji za trening s 186 metri dosegel Američan, Mike Holland, naslednja dva pa Finec, Matti Nykänen – najprej s 187 metri v prvi seriji za trening in nato še z 191 metri v drugi seriji za trening.
. Zaradi slednjega skoka je FIS uvedla sporno pravilo 191 metrov, s katerim je želela preprečiti lov na rekordne daljave. Pravilo je bilo v uporabi med letoma 1986 in 1994.
Let Poljaka, Piotra Fijasa se je v Planici zaključil pri 194 metrih.
Od tedaj naprej ima Planica vseskozi svetovni rekord v svoji lasti.
Leta 1988 se je Primož Ulaga vpisal v zgodovino Planice.
Kot prvi Slovenec je tega leta zmagal v Planici in to celo dvakrat.
13. svetovno prvenstvo v poletih bo za vedno zapisano z velikimi črkami.
Finski čudežni deček Toni Nieminen je prvi poletel čez dvesto metrov in se tako z znamko 203 metrov postavil ob bok Seppu Bradlu.
Poleg dveh svetovnih rekordov Norvežanov, Bredesena (210 metrov) in Lasseja Ottesena (212 metrov), je Planica zapisala še en mejnik.
Prvo skupno zmago v svetovnem pokalu in prvi veliki kristalni globus je Sloveniji priskakal Primož Peterka.
Peterka je v boju za skupno zmago v svetovnem pokalu ugnal Avstrijca, Andreasa Widhölzla in Japonca, Kazujošija Funakija.
Tako je še drugič poskrbel za vsesplošno rajanje pod Poncami.
Od leta 1999 so vsako leto na vrsti poleti ob koncu marca.
Norvežan, Tommy Ingebrigtsen je tega leta rekordno znamko potisnil na 219,5 metra.
Planiška letalnica je bila vselej praznik dolgih poletov. Od leta 2000 pa je začela beležiti tudi prve osupljive polete čez 220 metrov.
To mejo sta presegla Avstrijca, Andreas Goldberger (225 metrov) in Thomas Hörl (224,5 metra) in Finec, Ville Kantee (223,5 metra).
Doseganje svetovnih rekordov in vsakoletne prireditve Planice niso ohranjale v dobrem stanju. Vzdrževana je bila zgolj s sredstvi od prireditev, a žal to ni bilo dovolj za njen napredek in razvoj.
Deležna je bila namreč zgolj toliko vzdrževanja, da je lahko vsako leto izvedla prireditev, kar je slej ko prej vodilo do njenega propada. Črno obdobje je svoj vrhunec doseglo leta 2001, ko se je Bloudkova velikanka pod težo snega porušila.
Zaradi ugodnih razmer, odlično pripravljene letalnice, najboljše ureditve objektov ob izteku in najnovejšega profila je Planica spet presegla vsa pričakovanja.
Finec, Matti Hautamäki je rekordne daljave 227,5, 228,5 in 231 metrov dosegel skoraj kot za šalo.
Po drugi svetovni vojni je bil rekordno najplodovitejši 20. marec 2005 – padli so kar štirje novi rekordi. Vse se je začelo v seriji za trening, ko je Tommy Ingrebrigsten pristal pri 231 metrih, osem minut pozneje pa je Björn Einar Romören poletel 234,5 metra.
Še dva rekorda sta padla v finalu, najprej je rekord prevzel Hautamäki (235,5 metra), a ga je čez štiri minute izgubil, ko je Romören pristal pri 239 metrih.
Petkovo tekmo je motil veter, izvedli so le eno serijo. Zmagal je Gregor Schlierenzauer, drugo mesto pa je dobil Harri Olli. Tretji je bil naš Robert Kranjec.
Po osmih letih pavze so to sezono za to disciplino zopet začeli podeljevati male kristalne globuse.
Neverjetnih 250 metrov je postal nov mejnik, pod katerega se je v Vikersundu podpisal Peter Prevc.
Le nekaj tednov pozneje je Prevc v Planici na prenovljeni letalnici dosegel takratni rekord letalnice – 248,5 metra.